PLANINSKA TURA NA VOGAR

PLANINSKA TURA NA VOGAR

Tekst: Ana Murn; Fotografije: Božo Zajc

Poln avtobus pohodnikov je pripeljal v Staro Fužino. Ko smo stopali skozi naselje, nas je sonce že prijetno grelo. Ob koncu naselja smo naleteli na ostanke nekdanjih fužin in graščino barona Žige Zoisa. Zlata doba bohinjskega fužinarstva je konec 18. stoletja povezana prav z tem baronom. V drugi polovici 19. stoletja je sledil hiter zaton fužinarstva zaradi spremenjene tehnologije in bogatejše uvožene železove rude. Kmalu zatem nas je pot vodila mimo alpske reke Mostnice, ki teče skozi dolino Voje do naselja Stara Fužina. Malo nad Zoisovo graščino smo se znašli na kamnitem Hudičevem mostu. Z njega se odpira vrtoglav pogled v ozka korita, ki jih je Mostnica izdolbla v apnenčasto podlago.

Po polurni hoji smo prišli do pila, od tam pa je sledila zelo strma kamnita pot, ki nas je najprej pripeljala do zanimivega razgledišča na Bohinj, Bohinjsko jezero in Pokljuko ter spomenika padlim planincem železničarjem, deset minut zatem pa še do Železničarskega planinskega doma na Vogarju (1050 m n. v.). Pri koči se nismo ustavljali temveč se podali še na dobrih pet minut dolgo hojo, ki nas je pripeljala do drugega razgledišča, kjer je pogled segal na zgornji del Bohinjskega jezera. Nad jezerom se je dvigoval venec Spodnjih Bohinjskih gora, katerih višina že presega 2000 metrov nadmorske višine. Na njih se je v pasovih še lesketal sneg. Iz razgledišča smo se vrnili pred planinski dom, kjer smo si privoščili hrano, pijačo in počitek. Okrepčani in odpočiti smo se pričeli vračati v Staro Fužino po že prehojeni poti. Tu smo sedli v avtobus in se odpeljali proti domu.