PO POKLJUŠKIH PLANINAH

Prva septembrska pohodna pot nas je peljala po Pokljuških planinah. Planota Pokljuka je prekrita s prostranimi smrekovimi gozdovi, gozdne površine pa prekinjajo posamezne planine, na katerih se v poletnem času pase živina. Nekdaj je bila poraščena z bukovo-jelovim gozdom in alpsko smreko, pri kasnejšemu obnavljanju gozda so dajali prednost predvsem smreki, ki je postopoma povsem prevladala. Površje prepredajo tudi skrita brezna, vrtače in manjše doline.

V lepem in toplem vremenu se nas je dolga kolona petdesetih pohodnikov iz Rudnega polja pričela rahlo spuščati proti eni najlepših planin. Planina Zajamniki, ki se nahaja na južnem robu Pokljuke, je znana po pravljično razvrščenih pastirskih kočah, ki tvorijo pravcato alpsko ulico lesenih pastirskih koč. Obdana je s krasnim razgledom na okoliške dvatisočake, uživali smo ob pogledih na vršace triglavskega pogorja in vrhove spodnjih bohinjskih gora.

Po krajšem odmoru za oddih in malico smo se pričeli spuščati še do planine Uskovnica. Ta planina je bila turistom poznana že v 19. stoletju kot točka pri vzponu na Triglav. Na njej stoji nekaj pastirskih koč, ki so večinoma preurejene v počitniške domove, kapelica in planinski dom. Prvotna kapelica Marije Kraljice je bila zgrajena leta 1939, vendar je leta 1952 pogorela. Domačini so v letih 2002–2003 postavili novo na razgledni točki blizu križišča poti. Najbolj pa smo se razveselili planinske koče, ki je bila zgrajena že leta 1955, leta 2022 pa povsem prenovljena. V koči so nas postregli s hrano in pijačo.

Med potjo smo opazili smerokaze še za nekaj drugih planin. A naš čas se je iztekel. Ko smo se vračali na Rudno polje, smo se morali dvigniti okoli 250 višinskih metrov. Ob lepem vremenu, čudovitih razgledih, novih doživetjih in druženju smo tudi zadnji del poti brez težav premagali in se zadovoljni vrnili domov.

Tekst: Ana Murn, Fotografije: Božo Zajc