IZLET V RUDNIK SOLI, ORLOVO GNEZDO IN SALZBURG

Zanimanje za dvodnevni izlet v rudnik soli, Orlovo gnezdo in Salzburg je bilo med člani Društva upokojencev Trebnje izjemno, saj smo v zelo kratkem času napolnili dva avtobusa potnikov. Prvi avtobus je izletnike odpeljal v začetku, drugi pa v sredini julija. Prevozili smo Avstrijo in se znašli na Bavarskem v Nemčiji. Najprej smo se ustavili pred rudnikom soli Berchtesgaden, ki je najstarejši še delujoči rudnik soli v Nemčiji. Deluje že več kot 500 let. V zaščitnih oblačilih smo sedli na vlak, ki nas je zapeljal globoko v goro. Naslednje prevozno sredstvo sta bila dva strma tobogana, po katerih smo se spustili po zadnji plati, tretje pa ladjica, ki nas je popeljala čez jezero. V prostornih dvoranah smo se spoznali z načinom pridobivanja soli s postopkom izpiranja, pri čemer vodo vbrizgajo v jamo, da se sol raztopi, nato pa slanico izčrpajo. Spoznali pa smo tudi del opreme. Ko nas je vlak spet pripeljal na površje, smo si privoščili malico in se še pred nevihto vrnili v avtobus, ki nas je odpeljal do Orlovega gnezda.

Pot smo nadaljevali do območja Obersalzberg, kjer se nahajajo ostanki iz obdobja nacistične vladavine. Še vedno stoji Kehlsteinhaus, bolj znan kot »Orlovo gnezdo«, ki je bil zgrajen leta 1939 za 50. rojstni dan Adolfa Hitlerja. Na goro, kjer stoji stavba, smo prišli z lokalnim električnim avtobusom in dvigalom. Sprehodili smo se skozi stavbo in se nekoliko dlje zadržali le v največji osmerokotni sobi, kjer stoji znamenit originalni kamin. Podali smo se še na kratek sprehod do bližnjega križa. Tu se je pred nami razprostrli čudoviti razgledi na Bavarske Alpe, z 2713 m visokim Watzmannom na čelu.

Zapustili smo Bavarsko in se nastanili v hotelu v okoli Salzburga. Po prespani noči in zgodnjem zajtrku smo se z avtobusom odpeljali v Salzburg. Danes je Salzburg prestolnica istoimenske avstrijske zvezne dežele in po številu prebivalcev četrto največje mesto v Avstriji. Z ogledom mesta smo pričeli v starem mestnem jedru. Nad nami se je dvigovala mogočna trdnjava, katere najstarejši deli izvirajo iz leta 1077, po površini pa je eden največjih gradov v Evropi z več kot 7000 m², vključno z bastijoni pa z več kot 14.000 m² pozidane površine. Pod njo se je razprostiral  samostan sv. Petra, ki je najstarejši obstoječi samostan v nemško govorečem svetu. Vstopili smo v cerkev in si jo ogledali. Obiskali smo tudi majhno pokopališče sv. Petra ter od daleč občudovali katakombe v naravni vzpetini, ki se je vlekla od trdnjave polkrožno naprej in omejevala širjenje mestnega središča.

V bližini je stala mogočna Salzburška stolnica, ki je posvečena je sv. Rupertu Salzburškem in Virgilu. Po požaru romanske stolnice leta 1598, so osem let pozneje stolnico porušili in uredili današnji trga Residenzplatz. Nova stolnica je bila zgrajena in posvečena štirinajst let pozneje. Med znamenitimi sakralnimi stavbami  smo si ogledali še baročno frančiškansko cerkev, vanjo tudi vstopili, a ostali pri vratih, saj se je v času našega obiska v njej izvajal obred.

Mesto je mednarodno pomembno zaradi Salzburškega festivala. Ogledali smo si mogočne prostore, kjer se izvaja festivalna dejavnost. Med sprehodom po mestu smo si ogledali še rojstni hiši dveh znanih prebivalcev mesta. Najbolj znan Salzburžan je skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791), ki je slovel kot ploden in vpliven skladatelj in na splošno velja za enega največjih skladateljev v zgodovini zahodne glasbe. Malo kasneje smo šli še mimo rojstne hiše znanega dirigenta Berlinske filharmonije Herberta von Karajana (1908–1989). Ogled mesta smo zaključili z ogledom dvorca in parka Mirabell, zgrajenega leta 1606, ki pa ga je kasneje prizadel mestni požar, zato je stavba izgubila veliko svojega edinstvenega baročnega videza.

Po ogledu dvorca in smo se vrnili v staro mestno jedro, ki so ga že zapolnile množice turistov. Pojavile so se tudi stojnice s hrano in pijačo. Privoščili smo si klobasice, pijačo in kavo. V bližnji trgovini smo kupili tudi znamenite originalne Mozartove kroglice. Sledila je še pot do doma.

Tekst: Ana Murn, fotografije: Božo Zajc