Planinski pohod – ZELENI VIR IN VRAŽJI PROLAZ

Člani društva upokojencev Trebnje smo se skupaj z malo manj mladimi planinci podali na planinski potep na Hrvaško. Pot, ki vodi iz kraja Skrad za Zeleni vir in Vražji prolaz, je krožna in zahtevna. Na isti trasi se nahajata dve učni poti: geološka in botanična. Ker je nastopila jesen, so nas bolj zanimali geološki procesi in pojavi v kanjonu. Ravnina se je kmalu končala in pred nami je bil strm spust, ki nas je v slabi uri spustil iz 703 m n. v. na 302 m, kjer leži 70 metrov visok slap Curak. Voda dobesedno poleti v globino na robu masivnega skalovja, ki so ga sile narave oblikovale v zanimive plasti oziroma pasove, obenem pa je narava oblikovala lok, pod katerim se skriva jama, ki ima kakšnih trideset metrov visok portal. V njej je pravi Zeleni vir, jezero smaragdno zelene barve, ki je dalo ime območju. Po ogledu slapu smo se spustili še nekoliko nižje in prišli do platoja, na katerem stoji Izletniški dom Zeleni vir (230 m n. v.) in Munjara, manjša hidroelektrarna, ki jo je leta 1921 na potoku Zeleni vir zgradil gradbeni podjetnik Josip Lončarič. Deluje še danes.

Po kratkem počitku in malici smo si na glave nataknili čelade in se podali  v Vražji prolaz. Ko so leta 1884 prvič omenili Vražji prolaz, so zapisali, da je namenjen le najbolj pogumnim izletnikom. Danes pogum ni potreben. Ozki kanjon ima urejeno pot, po najbolj strmem in ozkem predelu, kjer se širina kanjona zoži na vsega dva metra, pa peljejo tudi kovinske stopnice, na izpostavljenih mestih je zaščiten z jeklenico. Vražji prolaz, ki je dolg kakšnih 800 metrov,  je eden najlepših hrvaških kanjonov, »poln divje romantike«. Po kanjonu se pretaka planinski potok Jasle, zato je po večjem dežju kanjon poln hitre, mogočne in glasne vode. V sušnem obdobju pa je potok popolnoma presahnil in nas oropal občudovanja prave divjine. Je pa suha struga potoka omogočila precej manj zahteven vzpon. Na koncu soteske nas je pričakala še jama Muževa hiža.

Po manjšem počitku smo se pričeli vračati v Skrad. Pred nami je bila še ura strmega vzpenjanja. Po dveh in pol ure dolgi hoji in okoli 440 metri višinske razlike smo po treh urah in pol zaključili s pohodom. Na železniški postaji v Skradu nas je čakal avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Nebo se je pričelo oblačiti, za naslednji dan so bile napovedane večje padavine in padec temperatur. Babje poletje se je poslavljalo.

Tekst: Ana Murn, foto: Božo Zajc